Terapija smeha

Jutro je mimo. Tokrat sem se posvetila najprej kavi, potem malo migiriti s sesalcem.  Ampak to ni več pomembno, ker je narejeno. :)

Rekla sem, da bom naslednjič opisala izležavanje na dopustu. No, ne bom. Temu bom posvetila par stavkov. Ker se tam ni dogajalo dosti, kar je dobro.
Ko smo po več urnem potovanju prispeli na cilj, nas je tam čakal g. Zlatko, da nam preda ključe od našega stalnega apartmaja. Meni je rit v avtu dobesedno otrpnila in mislila sem, da bom ostala v tistem tetris položaju (sedečem). Šla sem spat, četudi sem si celo pot govorila, da bom šla prvo skočit v morje. Ni zneslo, so pa bili tega deležni ostali dnevi dopustovanja. Pri meni pa ne gre vedno vse gladko. Takoj drugi dan sem malo zbolela, tako da sem do zadnjega največ preležala na plaži. Res dobra stran našega dopustovanja je lokacija. Ponuja nam zasebnost, tako da sem v celem tednu srečala pet ljudi, pa še ti so šli mimo po pomoti. Uživala sem intimnost kraja, oblečena v eno krpico. Preživela sem tudi nekaj lepih trenutkov z mojim bratom. Namreč med nama je 10letna razlika. Tako se že od štarta izmenjavava v obdobjih odraščanja. In bi rekla, da se ne druživa dosti, razen v medružinskem odnosu. Če razložim, njegovi vrstniki me pozdravljajo z dober dan in ne živjo.
Zadnji dan, ko smo se z Zlatkotom in Jadranko poslovili, pa je prišel tja njihv sin ( mislim, da). Prejšnji dan je Jadranka razlagala, da je njen sin boksar. Ampak, nisem imela pogovora dosti za mar. No, ko smo se poslavljali, je bil tam tudi on. No, ne ravno, da sem vsekana na izklesano telo, ampak razgled, ki sem ga imela, bi bil z njegovo prisotnostjo samo boljši. Bolj zapolnjen. Če daš mene na duplo, nimam čez rame toliko, kot on. No, tudi to je mimo. Par sekundni razgled, lahko rečem.
In smo šli domov.

Sedaj sedim v Ljubljani, poleg kavča in sem si vzela čas, da zabeležim še zadnja dva dneva v Ljubljani.
Vre mi za drugo kavo, moment...

Kot že omenjeno, se namenim nekajkrat na mesec na kulturne dogodke. Nič drugače ni v tem tednu. Vredno omembe je samo to, da je bil ponedeljek daleč najtežje razumljiv dan. Res. Tukaj tudi tiči razlog mojega tridnevnega obiska Ljubljane. Potrebovala sem zdravilo in prvi dan sem šla na stand up, v jazz klub Gajo. Drugi, dan sem spet obiskala dogodek v Nuk-u, monokomedija Borisa Kobala, Mi Slovenci... (premlada sem za to).

Bil je torek, zjutraj in še vedno sem bila v domačem kraju. Pot v Ljublano sem načrtovala zvečer. Dopoldne sem odšla v atelje, da bi kaj koristnega naredila, ampak si nisem mogla pomagati, premlevala sem ponedeljkov splet okoliščin. Še vedno sem dobila v oči kakšno solzo. Zato sem vedela, da ne bo ravno lep rezultat dela. Na stran sem postavila delo in začela brskati po zalogi materiala, kaj bi si lahko naredila. Našla sem prelepo svilo, močne vijolične barve in barve ciklame. Ko se svila dotika kože, ko sodeluje s tabo v gibanju... Zame je to prav orgazmičen občutek. Naredila sem si dolgo krilo na preklop.
Ura je bila tri popoldne, ko sem se odpravila domov in potem počasi proti Ljubljani. Prtljage sem imela s sabo toliko, kot za na morje. In v Ljubljani sem se preoblekla večkrat, kot na morju.
No, ko sem prispela v Ljubljano, oz. do kolega, sem imela oblačila dobesedno prilimana nase. Res je vroče v tej Ljubljani. Razgret beton ne pusti, da bi se ozračje ohladilo.

Odpravljala sem se za na dogodek, sproti sem švicala. A oblekla sem se fenomenalno. Cela sem bila v svili. Vam rečem, to je tkanina za vroče dneve.
Bil je že večer, šla sem na trolo, proti centru. Peš sem nadaljevala pot, čez center v klub Gajo. Na poti sem srečala pava. Ja, pava... ustavila sem se in pobulila. Morala sem ga slikati, bila sem kot turist v tistem momentu. In, čisto po babje, takoj sem ga objavila na fb-ju. Bolj za to, da bi moje punce to tudi videle, čudo sredi Ljubljane. Ena je bila takoj z mano. Poklicala me je in jaz sem si želela, da bi bila z menoj.
Začetek je bil znak, da bo o čem pisati. Znak, da spet naročim bevando. In sem jo.
Hitela sem, saj sem mislila, da zamujam. Dogodek se ni začel ob 8ih ampak ob 9ih. Tako sem malo posedela in ko se je stand up začel, sem že naročila drugo bevando. Zato je bilo vse še bolj smešno.
Sedeži z mizo so bili že polni. Seveda, družbe ali pari. Spet nisem opazila, da bi kdo prišel sam.
Dobila sem stol, ki sem si ga praktično lahko postavila, kamor sem hotela. To sem tudi storila. Postavila sem ga ob cvetlični grmiček. Ko sem dobila pijačo, se je pojavila težavica. Seveda, kam odložiti vso prtljago, vklučno s pijačo. Natakar, je za to takoj poskrbel, poprijel je za moje stvari... Na koncu pa še dodal, da je lahko tudi moj obešalnik ali stojalo, če želim. Sledil je nasmeh, ki je pomenil, lepo ampak, ne hvala.
Tudi jaz sem zasedla dva stola, za razliko od drugih, je na stolu poleg mene sedela moja torba, bevanda in še par reči.

Zdravilo je začelo takoj učinkovati. Smejala sem se. In nastopi so bili samo vedno boljši.
Ko se je dogodek zaključil, sem odšla še na eno pijačo, v Lp-ja. Vedno grem tja. Všeč mi je ambient, najpomembnejše pa je, da sta latnici lokala od nekdaj moji podpornici. In od kar je lokal odprt, od takrat je lokal prisoten na vseg mojih dogodkih, kot sponzor. Res sem jima hvaležna in z veseljem sedim v Lp-ju, vedno, ko pridem v Ljubljano.
Delal je Bojči. Spoznala sem ga leta nazaj, ko sem se preselila v Ljubljano. Takrat je bil natakar, še vedno je.
Veš, ko si vesel, da lahko v bar zaideš sam in veš, da boš tam zagotovo nekoga poznal. Usedla sem se za šank, naročila še eno bevando in debata je stekla. Jezik mi je že tekel, kot namazan. Besede pa se niso mešale med seboj. Ostala sem tam, do polnoči, malo čez. Ravno dovolj dolgo, da sem zamudila trolo. Oz. iz Lp-ja sem se peš odpravila do postajališča Lev in tam naročila taxi.
Med hojo sem uživala, svileno krilo me je božalo po nogah, plapolalo je in sledilo tempu mojega gibanja... Temperatura mesta je bila prijetna.
Prišla sem v stanovanje, ki pa ni bilo hladno. Odprla sem okna in balkon, ulegla sem se na kavč in zaspala.
Jutro je bilo zgodnje in prijetno sveže. Kolega je bil prost službe. Odpravila sva se na kavo v center. To se ne zgodi velikokrat. On ponavadi dela, ko jaz že krenem proti domu. Po dolgem času sva se s kolesi potepala po Ljubljani. Šla sva nekaj jest in na sladoled.
Uh, ko je omenil... ej, a greva na sladoled?...
Povem vam, da sem si sladoled že predstavljala v ustih. On pa, kot je to v njegovi navadi... (razigrano) ... že naslednjo sekundo... cukr, cukr, veš. to je sam cuker...
Dobro, da sem pustila doma tekaško opremo, tako vsaj nisem imela slabe vesti. :)

Vročina je že dobro pritiskala, zato sva se vrnila v stanovanje. O moj bog, kako sem bila zmozgana od te vročine. Do večera nisem počela nič, samo počivala sem. Vsak gib je potegnil za seboj val vročine, ki se je razlil čez že tako razgreto telo.
Kmalu je bil večer. In na sporedu je bila monokomedija Borisa Kobala. Odpravila sem se in oblekla isto krilo, kot prejšnji večer. Zgolj zaradi užitka.
Šla sem direktno v Nuk-a. Na šalterju me je čakala karta. Tokrat je bilo veliko ljudi. Na prizorišču, kot nazadnje, so bili stoli in mize. Sedežnega reda ni bilo. Usedla sem se samo vrsto bolj nazaj, kot prejšnjič. Poleg para srednjih let. Usedla sta se čisto butasto. Tako: _ x x_ _ _.  Jaz sem se vsedla tam, ko bo krogec. _ x x o_. Seveda tudi jaz sem se usedla, tako, da bi bolje vidila na oder. Kmalu so hostese v Nuk-u prosile, če se lahko presedemo, tako, da bosta dva prazna stola stala v duetu. In prosi, če se lahko zamaknjemo bolj proti robu. Neprijetno mi je sedeti ob tistem kamnitem koritu, nakar me gospod prav tečno pogleda in reče:
Se nebi vi mogoče raje presedli tja na rob... ker drugače sem jaz brez mize!...
Pogledam, in rečem: Ja, ni problema.
Moram priznati, da mi tudi tu ni bilo prijetno sedeti čisto na robu. Sedim in se ragledujem, če je kje kak stol prost. Tako, za eno osebo. Zagledam par, ki se preseda, tako, da se je ob mizi sprostil stol. Tudi to je bilo na robu, ampak bolj prijetno in intimno umaknjen sedež. Vprašam, če je prosto in se presedem.
Pozabim na to, da sem se morala tudi tokrat dvakrat presesti. Čakamo na predstavo, tik pred začetkom hostesa zopet pristopi do para, ki je tam sedel zaradi mize. In vljudno vpraša, če se lahko presedejo do konca vrste, saj je sedeže iskala štiri članska družina (otroci so bili odrasli).
Mož jo grdo in osorno gleda, ker mi je miza očitno, res ogromno pomenila (razberete moj sarkazem).
Presedeta se, družina se usede in monokomedija Mi Slovenci, se začne. Takrat pomislim, kako super. Na koncu imam super sedež in tudi mizo imam jaz. Ona dva pa sta pristala ob tistem koritu, o katerem sem pravila. Ostala pa sta tudi brez mize.
Nastop se začne. Poslušam, nasmihala sem se. Potem, kasneje se ujamem, da se kotički ust se niso premikali. In tudi poslušati sem nehala. To se je zgodilo, po pol ure, od začetka nastopa. Hitro se je pokazalo, da naslova nisem prav dobro razumela. Pričakovala sem, da bo monolog tekel o slovencih in ne samo o njem osebno. Rekla bi, da sem premlada za tako vrsto humorja. Starostni dohtarski problemi, vseh vrst. Moja mati in oče bi se tukaj najdla, jaz pa ne.
Naredila sem najbolj bedno stvar. (rec. da si kreativni kolegi tega med seboj ne počnemo), vstala sem in zapustila atrij kavarne Nuk. Enostavno, nisem videla pomena, da sedim tam. Razmišlajala sem že o drugih rečeh in nastop ni pritegnil moje pozornosti. Zdelo se mi je, da sem se le prišla ozdravit slabe volje in si zato zaslužim dobro počutje. Odšla sem do parka Zvezda, tam je igral duet s prijetno glasbo. Ustavila sem se in poslušala do konca. Odločila sem se, da grem še na en sprehod po Ljubljani in še na pijačo v Lp-ja. Odkorakala sem proti Prešernovemu trgu, tam zavila nazaj proti Gornjemu trgu in si zadnji trenutek premislila. Ne grem v Lp-ja. Sprehod sem nadaljevala tja proti Trnovenu, na mostu zavila levo. Sprehajala sem se po starem delu Ljubljane. Če spet omenim, božanski občutek hoje v svilenem krilu...
Na daleč, zaslišim glasbo. Salsa... Rekla sem si:
Tam nekje se bom ustavila, v kakem baru in si naročilo deci belega vina...
Ko sem prišla do tja,... waww...
Plesali so, vrteli in se smejali. Noro vzdušje. Res dobro. Ampak, mene je že samo, ko sem se približevala držalo, da bi plesala. Kako naj potem sedim in umirjeno popijem deci vina. Zato sem se odločila, da se še malo sprehodim in najdem bolj miren ambient. Ustavila sem se na nabrežju Ljubljanice, še vedno ne vem ali je to Romeo ali Julija. Ali oboje skupaj. :) Pač, ni informacija vredna, da ostane v glavi.
Naročim si deci, posebej vodo in umirjeno zaključujem moje pohajkovanje po centru mesta. Kasneje si premislim, zaradi ure. Lahko ujamem trolo, ki sem jo prejšnji dan zamudila. Imela sem časa še 45 min in sem se odpravila na še en sprehod proti Trubarjevi. Prav česala sem ulice. V eno smer ob Ljubljanici, v drugo smer pa ulico višje, nazaj. Vmes sem se še na kratko ustavila, da si pričaram pogled na mesto. Opazujem tržnico, okolico in mimoidoče. Na drugi strani je nekdo jedel hamburger.
Vstanem, zavijem na Trubarjevo in počasi proti postajališču Lev, tako kot prejšnji večer. Tokrat nisem zamudila trole.
Odidem domov in hitro zaspim. Za drugi teden se odločim, da bom šla poslušat glasbo. Za nekaj časa je dovolj gledaliških dogodkov.
Zjutraj to povem kolegu, pravi, da mi bo delal družbo. To bomo še videli. Ampak, bilo bi super, da stol poleg mene služi komu drugemu, kakor moji torbici.

Samostojna pri 28ih

In potem, greš na morje s starši. No, to!

Še v soboto sem ves čas govorila. Rec. če grem z vami, kdo bo hranil mojo mačko, kdo jo bo zabaval,...? Prav auša, sem. Mislim, da moji mački, ki ji je ime Rižotka ni bilo prav nič hudega. Organizirala sem ji ogromno družbe. Zadolžila sem svoje najzvestejše, starega ata in mamo, ki sta prava carja. V njihovem varstvu sem postala razvajena tudi jaz. Kaj jem in kaj ne, kdaj grem spat, kdaj ustanem, kaj bom počela, kaj bom postala ko bom velika,...

Verjamem, da imata veliko pri tem, kakšna sem danes.

Dogodki izpred enega tedna, so že daleč. A dovolj blizu, da jih zabeležim.
Torej, s starši sem šla na morje. Bil je ponedeljek, mati je imela še izpit, oče, brat in jaz smo jo pobrali v Kranju. Štartali smo popoldne, bil je lep dan. In tako, malo čuden. Saj veste, preden se kam odpravljate na daljšo pot. Malo nejevolje (pejmo že, sem vse vzela, kar potrebujem...) in pa seveda poln pričakovanj. Kar čutila sem že kako se sonce dotika mokre kože, veter z morja piha čez celo telo, slana voda pa daje unikaten vonj lokacije.

Potovalni dan je zgledal nekako tako.

Ko smo se zjutraj zbudili, je bilo še čisto običajno jutro, kava na tržnici, domače okolje. Ko pa se je ura približevala poldnevu, pa se je že začela predpotovalna mrzlica. Obleke so bile spakirane, kovčki pripravljeni. Mati poskrbi za njih tri (ne dobesedno, samo pravilno zloži v kovček in misli namesto njih, rec. a tega ne boš vzel sabo?).  Kar pa zame ne velja, rada se sama pripravim, brez, da me kdo kaj preveč sprašuje. Če kaj pozabim, vem da sem kriva sama.
Prejšnji dan sva se z mamo dogovorili, da jaz pripravim hladilne skrinje s hrano. Ena potovalna in ena v kateri so bile pripravljene jedi za čez teden. Torej zmrznjene. In ni se mi zdelo nič posebnega, ko mi je mati kazala, kaj kam paše.
Ja, ja.... to tja, to tja... čisto logično.
No, ni tako lahko. Trenutek resnice... ura je bila ena. Čas za pripravo hladilnih skrinj.
v kuhinji sm se vrtela, kot vrtalka. Vse kar je bilo prejšnji dan slišati enostavno, udejanjiti, pa je bilo precej težje. Nisem si mislila, da bom morala biti posebej skoncentrirana za kaj takega. Oz. ugotovila sem, da nisem bila skoncentrirana, med tem, ko mi je mati razlagala, kaj kam paše.
Zamisli si.
Glej, Kristina. Tukaj v tem predalu je, to in to, in to za v to skrinjo. V tem predalu to in to. V Hladiniku je to in to, za tja. (točno tako sem jo poslušala)
Jaz: ja, ja, ja. Razumem, aha.

Udejanjenje pa:
Uff, kaj že. Aha, pripravljena polivka za makarone. To bo v zmrzovalniku. Ja.
Med tem, že kličem brata, naj mi pride podat roke. Vsaj, da še nekdo z menoj razmišlja.
Odprem skrinjo nad hladilnikom, vzamem ven polivko, ki pa jo je bilo v posodi bolj malo. Spomnim se, da sta bili dve posodi. Se zamislim, pomislim in si rečem.
Bravo, napačna skrinja.
Odidem do druge skrinje, ki je precej večja.
Ja, ta bo prava...
Odprem spodnji predal, ven vzamem dve posodi. Ok, še nekaj.
Ni speljalo, kličem mati. Pove kaj mi v spominu manjka. Perutnina.
Opomni me, kaj je še mojega v zgornjem predalu.
Že vrsto let ne jem mesa, zato ima zame pripravljeno hrano. (npr. filane paprike, ko jih kuha, jih pripravi več. Vedoč, da bodo zagotovo prišle prav)
In res, popokam še nekaj mojih posodic.
Brat med tem zlaga v hladilno skrinjo posode, ki mu jih nosim na kup. Dodava še vse zmrznjene pingvine in prva skrinja je polna.
Druga skrinja je bila veliko manj problematična. Zelenjava, sendviči, pijača.

Nauk zgodbe. Ko je mati doma, je vse lažje. Nisem si mislila, koliko logistike je vložene v to pakiranje.

Rečem vam, hvala bogu, da je oče kralj logistike, kar se tiče zlaganja prtlage v avto.
Malo se zmedeno pogledamo, če smo zagotovo vse vzeli. Ni omembe vredno, da smo iskali še kjluče od avta. Založila sem jih jaz, v prtljažnik med prtljago.
Smo!...
Pobožam Rižotko in adijo.
Kot že zgoraj omenjeno, smo mati pobrali v Kranju. Ko smo se po avtoceti peljali mimo izvoza Kranj, se spet oglasim in čukasto vprašam.
...Kaj ne gremo v Kranj?...
Ne, izvoz Naklo ( ali kaj že)... V center.
Vozimo se tam naokoli, iščemo center. Še dež se je vmes pojavil.
Kličemo mati. No kje je to, kjer si?...
Odgovor je bil fenomenalen.
Tam kjer se pasejo krave.
No, in kje v centru se pasejo krave?... se ne.
Ker smo iz iste familije, nam je nekaj skupnega. Poslušanje in lastna predstava.
Ker sem to vedela, sem mati poklicala še jaz.
V resnici je bil to neki Bio center v Naklem. Kjer ljudje opravljajo izpite za želiščarje  ipd., zato je logično, da se tam pasejo krave. Do tja nas je pripeljala navigacija. Tudi izvoz iz avtoceste imajo svoj.

Izpit je opravila, to je bilo važno.

KO smo bili vsi v avtu, smo krenili proti morju. Pot pred nami je bila še dolga. oz. za vse nas se je šele dobro začela. Ko smo se vozili že proti meji s Hrvaško, nas je mati prav navdušeno, razigrano in veselo povprašala po osebnih dokumentih.
Torej.
Imate vsi osebne sabo?...
Z bratom v en glas: Ja... !
Pričakovala sem njeno prošnjo, naj osebne podava njej. Ampak, ne!
Njen vzklik: Joj, ne!... Jaz je nimam.
Pustila jo je v torbi od prijateljice, osebne dokumente so potrebovali na terenu, torbo pa je imela s seboj le ta prijateljica. Zato je spravila dokumente, da se nebi izgubili.
Tako je osebni dokument moje mati, pristal nazaj v našem kraju.
Sledila je burna reakcija očeta, voznika.
Moja pa je pomirila strasti. Že mora tako biti, da bomo varno prispeli na cilj.
Vračali smo se proti domu, da prevzamemo osebni dokument. Ura je bila že precej pozna, nekje pol petih. To je pomenilo, da se bomo v domač kraj vrnili okrog 7ih.
Brat je obrnil par telefonov in dokument so nam pripeljali nasproti. S tem smo ujeli eno uro potovanja.
Na dokumentu je mamina prijateljica pustila sporočilo, primerno situaciji, jebi ga. :)
Za nagrado smo šli na kavo in s tem prekinili morbidno tišino. Kmalu smo se temu pošteno nasmejali.
Rekla sem: sem vedela, da bom imela o čem pisati. Nisem pa si predstavljala, da se bo toliko zgodilo v parih urah.

Na cilj smo prispeli okrog 11ih (23ih).
Če vam bolj razjasnim. Od 2h popoldne do 11ih zvečer je trajalo naše potovanje.

Destinacija vredna potovanja!
O dnevih naslade, pa se razpišem v naslednjih dneh!

Nadomestni partner #1

Danes je sobota. Jutranja kava je že mimo, tako da se bom morala spraviti v atelje. Čaka me krojenje srajc, za lepega mladeniča in odraslega postavnega moškega. Natančneje mojega brata in mojega očeta.
Imamo dva konja, pa da ne bo kovačeva kobila vedno bosa bosta dobila vsak po eno srajco. Seveda zahtevek je, da jih po pavje nosita na ježi (lahko tudi v real lifu). Samo, da ne bosta potem ona dva, kot paradna konja. ( hec, z estetiko nimam težav )

Današnji dan, nima veliko prostora za spontanost, so pa imeli to možnost prejšnji dnevi.

V četrtek, po obisku Nuka-a sva s kolegico skočili do obale. To sva bili dogovorjeni že prej. Dogovor je bil, da štartava okrog 9h, 10h. Sicer se je problem pojavil, ko sem se zbudila na kavču v Ljubljani. Pa ne, da bi prepozno vstala, ampak zgodaj najti prevoz proti domačim krajem. Ampak samo proti... Na Prevozih je vedno polno ponudnikov, ampak, glej ga zlomka. Ne, v četrtek zjutraj so vsi pospali. Ali, pa so na dopustih, seveda. Prevoz sem si uštimala za 11o uro. S tem sva, hočeš,nočeš prestavili najin odhod proti obali. Na prevozih me je pobral simpatičen fantič, mladič. Njegova stroka je fotografija. Ni, da ni... Vesolje vedno spedena tako, da je prav.

Kopalk v Ljubljano seveda nisem vzela, saj sem si postopek lokacijskega premika predstavljala drugače. Za kopalke je poskrbela ona. To je pomenilo, da sem še isto prtljago prestavila, samo v njen avto. In sva šli.
Po zaliti noči se je kazal čudovit dan in ravno pravšnja temperatura. Glede na prejšnji večer, bi lahko rekla... tri bevande preveč, za malo preveč poguma, za moj osvajalski podvig. Nakopala sem si par vprašanj, ki so me ščipala cez dan.

Eden, glavnih je bil zagotovo, kaj za hudiča si včeraj poslala. Predvsem me je matralo, to, da je odziv tak, kot moj. Da ga ni. Kar se je čez dan seveda spremenilo, ampak sem to videla šele zvečer, doma. 

Že ko sem se prepričevala, pošlji. Več kot nič, nazaj ne moreš dobiti. Sama sem se v mislih družila z mojimi rožami (pušelc mojih punc ). Ker sem že precej časa samska, pa to niti ne pomeni, da sem na trgu, sem pomišljala, kaj bi mi svetovale, če bi jim povedala za svoj namen.

Zagotovo bi hotele, da to pošljem. Že samo iz razloga, daj, naredi že kaj v tej smeri.

Sama tega prej še nisem storila. To je zame najbolj plehek način pristopa. Tako, razumem ga kot, najlažja pot do cilja, brez truda. Kot bi vesolje okol prinesel. Na mojem profilu je res ogromno takih mailov (prebranih in neprebranih). Ponavadi, še preden preberem mail, človeka počekiram. Da vidim ali je vsaj stroka blizu. Profilne fotografije mi delajo uslugo, preko njih takoj veš, kam pes taco moli. Ponavadi sporočila priromajo od redno zaposljenih tipov, ki imajo zveze z birokratskimi papirologijami. Ali, pa od nabitih prešvicanih tipov. 

No, meni ne gre ne eno, ne drugo. Pa tudi pretirani svobodnjaki niso zame.

Pa sem se sama nasankala in poslala sporočilo, ki je bilo vsebinsko kar dobro in čisto kratko. Ampak je bilo še vedno sporočilo...

To sem premlevala.  po tem, pa...

Ko sem kovčke položila na zadnje sedeže, sem se prav s filingom usedla na sovoznikov sedež. Vedela sem, da bo luštno. Midve znave. Dve frklje na kupu, taki, ki prav pašeta skupaj.

Še preden sva prispeli na obalo, sva se ustavili v knjižnici, postojanki za kravžljanje možganov. Potem pa drito na plažo.
Našli sva prav simpaticen kotiček, tam sem bila prvič. Intimni del slovenske obale. Ali to sploh obstaja?
Ja...!

No, v glavnem, ko sva se namestili, sem šla takoj v vodo, ker sem imela alergijsko reakcijo, katero morska voda vedno poštima.
Po tem, pa se je začela uživancija, sonce, valovi, vetrič, in najpomembnejše, skoraj nikogar na plaži.
Naj razložim, to je moja, res dobra prijateljica. Sproščenost nama ni tuja, zato sva kopalke sončili na kamnu, poleg naju.
Takrat sva se prav nasmejali, da sva ena drugi nadomestni partner. Imava tak, pristen odnos prijateljstva. Za seboj imava nešteto obletnic in dogodkov. :) ni nujno, najinih!
Včasih bi si želela, da bi imela kakšno kamero, ki bi najino spontanost posnela. Tako, za spomin.
Na obalo je naplavilo neko korenino, ki nama je služila kot rekvizit. Ob njej, da sva se lažje pretvarjali, da sva nekje na otoki NiGa. Manjkala nama je samo še bolj turkizna barva morja.

Ko sva ležali, sem vrgla na plano tudi mojo dogodivščino sredinega pripetljaja ali raje podviga.
Tako sva se do dobra nasmejali... začudena, da sem dejansko pritisnila send, jo je presenetil in nasmejal. Predvidevam, da se me je predstavljala, kako se pogovarjam sama s seboj.
Ona ve, da jaz takih mailov ponavadi niti ne preberem.

Nekajkrat sva šli še v vodo, valovi so naju, kar prestavljali in na koncu tudi naplavili. Kmalu sva krenili proti domu... Pot do vrha, kjer sva parkirali avto, je bila primerljiva s pohodniškim izletom, kar pa ne velja za pot do plaže. Pot navzdol je vedno lažja in krajša.
Zdaj je prehod Markovec odprt, nama pa nikakor ne rata priti na cesto mimo Valdoltre, pa sve rekli, greva za nazaj, bo lažje. No, tudi tukaj sva se peljali mimo table Izola.
V bistvu je tu čar zmede...
...kle, kle... tam pri tabli...zavij za Izolo. wrmwrm... kje?
Pa sva spet zapeljali mimo table, v predor Markovec.

Pot do doma nama je popestril radio.

Večer je bil, ko sva prispeli domov. Firbec se je naselil vame, pa sem vrgla uč na mail.
Tararara...! Na mailu me je čakal vljuden odgovor. Za katerega pa nisem prepričana, če je isti, kot za vsako, ali je dejansko prepoznal, da mi je bilo res nerodno, kar sem poslala. Lepo se je vljudno zahvalil in pripomnil, da nima dobrih izkušenj s tovrstnimi dejti, preko sporočil. Jaz teh izkušenj sploh nimam. :)
Napisal je točno to, kakor bi jaz, če bi...

Lp, Kristina

Eno bevando prosim!

Na koncu so bile tri.
Obiskala sem dogodek, v Nuk-u je bil. Karta kupljena za monokomedijo, se je spremenila v obisk standupa in v poslušanje prijetne glasbe, ki me je nekako spominjala na IztokaMlakarja. Koncert pa nam je popestril dež, zato smo glasbo poslušali pod dežniki.. Res dobro! Tukaj ni mojega sarkazma, ker je blo res romantično.
Obiska je bilo bolj malo. Zdi se mi, da so prišli vsi ki se med seboj poznajo.... vmes pa jaz. Smešno mi je bilo samo to, da sem edina prišla sama. Ampak tukaj ima zagotovo zraven to, da ni bilo dosti ljudi.
Nekajkrat na mesec se podvizam na kakšen dogodek, Če se da, izberem kulturo. Zato včeraj ta monokomedija. :) Glavno vlogo podelim kar sebi. Nekako tako gre.
Ker sem v kratkem odšla na razprodano predstavo, sem karto za Nuk-a kupila malo prej. In tudi tukaj ni šlo vse gladko... spremenili so vsebino in nastopajoče, ampak nič zato. Je že prav tako, si mislim. :)

Ker zgodaj vstajam se je obveza, da moram v Ljubljano, dolgo vlekla. Res je bilo vroče, pri nas so vsi kmetje komaj čakali dež. In tudi jaz, da mi je zalilo bučke in paradižnike. Edino, kar mi polži niso pojedli. Ob jutranji kavici sem naredila plan dneva. V atelje, kosilo, atelje, odhod v lj., dostava cokinpoka do kolega, kjer me čaka res velik kavč. ( sama ga nikoli ne raztegnjem, ker sem majhne sorte ). Vročina je terjala ta davek, da sem do večera ostala s kolegom blizu kavča. Oblekla sem se dolgo krilo, rdečo srajčko in udobne čevlje s podplatom, da vsaj malo zrastem. Uro pred predstavo pa smo odšli v center na pijačo. Začela sem s deci soka in deci vode, nadaljevala z bevando.

Ko se odpravim na take dogodke, me vedno kolegi vprašajo...
...aja, s kom pa greš? ....
...Sama grem,...
Vedno so pogledi tako začudeni, hkrati pa v očeh iskrica poguma in odobravanja. Ker je očitno to, dan danes nenavadno. Ampak, veste kaj... prav super je. Nobeden ne komentira, noben te ne moti med predstavo... je pa res, da bi se kdaj, s kom kaki fori v duetu  nasmejala.

No, nazaj na včeraj. Pred predstavo, natančneje v Lp baru sem si naročila prvo bevando. Stol na katerem sem sedela, je imel pogled na ljubljanski grad. Za začetek sem tapkala po telefonu, med tem, ko sem čakala na pijačo. Dobrih 20 min pred predstavo sem pijačo dobila, dokaj hitro sem jo spila. Pot iz Lp-ja do Nuka-a je dokaj kratka, tako da sem par min. pred 9-o prišla na prizorišče, atrij z odrom, lučke stoli, mizice. Res, lep ambient. Obisk pa, kot že zgoraj napisano. Prišli so vsi, ki so se med seboj poznali.

Pri šanku sem naročila drugo bevando. In presenetljiv odziv natakarja,..aja, bevando boste, začudeno... hitro sem dojela, da najbrš v kavarni Nuk res ne naročajo pogosto bevande. Sploh pa punce. Tako sem dojela njegovo začudenost. Skoraj je pohvalil moje naročilo.
Usedla sem se naravnost pred korito, zato sem se presedla prvič. Najdem super plac in se usedem.

Začel se je standup, par foric na situacijo publike. G.programer je bil deležen super komentarjev. :)
Glede na to, da pa sem delala v firmi v kateri smo izdelovali rač. igre, pa vem kako zgleda, pogovor s programerjem. Po stand up-u se je začela glasba, ki me je presenetila, saj benda nisem poznala.
Dež je motil koncentracijo prisotnosti, dokler mi ni prijazna natakarica prinesla dežnika. Tako, smo dež ignorirali in uživali. Moram pa priznati, da je bila pod dežnikom ednina na trenutke tečna. Ambient, glasba, dežne kaplje na dežniku... res romantično vzdušje. Krasno,
Mislim, da je ambient in vse nekako vplivalo name in sem začela opazovati pare, ki so se spogledovali med seboj, lepo jim je bilo. Moje oči pa so tam tudi nekaj ujele. Sicer, vedela sem kdo je in kako izgleda. Praktično kot, da bi odkrila toplo vodo. Rada imam lepe moške, ampak velikokrat je lepota tudi vse kar imajo. Zajebana sem, vem... sej včasih tudi sama sebe ne razumem. Ne vem, ko srečam človeka je moj interes odvisen od tega, koliko me človek pritegne. prvi vtis je zelo pomemben! Kot umetnik se ves čas ukvarjam s človekom, njihvimi reakcijami, spontanostjo in kaj o človeku kretnje povedo. Malokrat se zmotim.
Ja, včeraj me je nekaj pritegnilo in lepo je po dolgem času srečati nekoga, ki ima intuziazma toliko da ga začutiš na daleč.
Matralo me je do doma, pa sem ubrala najbolj ušiv pristop. Takega, na katerega jaz niti ne trznem. Ni trznil niti on. Sicer sem vprašala samo kje se ga da srečati, ker sem pristaš osebnega pristopa, Pa je reakcija taka, kot pri meni. Je ni.
Torej, kar seješ to žanješ in na koncu to tudi poješ. Še moj dodatek.

Ura me preganja, o tej štoriji pa drugič.

čao

O tem!

Zamislila sem se, lahko napišem kakšno prigodo. S kolegi se pogosto nasmejemo mojim scenarijem. Ki niso nič režirani, so spontani in velikokrat smešni. Glede na humor, ki ga premorem... 

Na blogu naj nebi bli kaki posebno samski dogodki, nič bat. Sam se mi zdi, da bi se temu lahko smejalo več ljudi. 

Upam, da ne bom pisala prepogosto. Če, pa bo pisarjenje prepogosto, pa bom spremenila naslov bloga.       Zaradi zdravja ;)