Rekla sem, da bom naslednjič opisala izležavanje na dopustu. No, ne bom. Temu bom posvetila par stavkov. Ker se tam ni dogajalo dosti, kar je dobro.
Ko smo po več urnem potovanju prispeli na cilj, nas je tam čakal g. Zlatko, da nam preda ključe od našega stalnega apartmaja. Meni je rit v avtu dobesedno otrpnila in mislila sem, da bom ostala v tistem tetris položaju (sedečem). Šla sem spat, četudi sem si celo pot govorila, da bom šla prvo skočit v morje. Ni zneslo, so pa bili tega deležni ostali dnevi dopustovanja. Pri meni pa ne gre vedno vse gladko. Takoj drugi dan sem malo zbolela, tako da sem do zadnjega največ preležala na plaži. Res dobra stran našega dopustovanja je lokacija. Ponuja nam zasebnost, tako da sem v celem tednu srečala pet ljudi, pa še ti so šli mimo po pomoti. Uživala sem intimnost kraja, oblečena v eno krpico. Preživela sem tudi nekaj lepih trenutkov z mojim bratom. Namreč med nama je 10letna razlika. Tako se že od štarta izmenjavava v obdobjih odraščanja. In bi rekla, da se ne druživa dosti, razen v medružinskem odnosu. Če razložim, njegovi vrstniki me pozdravljajo z dober dan in ne živjo.
Zadnji dan, ko smo se z Zlatkotom in Jadranko poslovili, pa je prišel tja njihv sin ( mislim, da). Prejšnji dan je Jadranka razlagala, da je njen sin boksar. Ampak, nisem imela pogovora dosti za mar. No, ko smo se poslavljali, je bil tam tudi on. No, ne ravno, da sem vsekana na izklesano telo, ampak razgled, ki sem ga imela, bi bil z njegovo prisotnostjo samo boljši. Bolj zapolnjen. Če daš mene na duplo, nimam čez rame toliko, kot on. No, tudi to je mimo. Par sekundni razgled, lahko rečem.
In smo šli domov.
Sedaj sedim v Ljubljani, poleg kavča in sem si vzela čas, da zabeležim še zadnja dva dneva v Ljubljani.
Vre mi za drugo kavo, moment...
Kot že omenjeno, se namenim nekajkrat na mesec na kulturne dogodke. Nič drugače ni v tem tednu. Vredno omembe je samo to, da je bil ponedeljek daleč najtežje razumljiv dan. Res. Tukaj tudi tiči razlog mojega tridnevnega obiska Ljubljane. Potrebovala sem zdravilo in prvi dan sem šla na stand up, v jazz klub Gajo. Drugi, dan sem spet obiskala dogodek v Nuk-u, monokomedija Borisa Kobala, Mi Slovenci... (premlada sem za to).
Bil je torek, zjutraj in še vedno sem bila v domačem kraju. Pot v Ljublano sem načrtovala zvečer. Dopoldne sem odšla v atelje, da bi kaj koristnega naredila, ampak si nisem mogla pomagati, premlevala sem ponedeljkov splet okoliščin. Še vedno sem dobila v oči kakšno solzo. Zato sem vedela, da ne bo ravno lep rezultat dela. Na stran sem postavila delo in začela brskati po zalogi materiala, kaj bi si lahko naredila. Našla sem prelepo svilo, močne vijolične barve in barve ciklame. Ko se svila dotika kože, ko sodeluje s tabo v gibanju... Zame je to prav orgazmičen občutek. Naredila sem si dolgo krilo na preklop.
Ura je bila tri popoldne, ko sem se odpravila domov in potem počasi proti Ljubljani. Prtljage sem imela s sabo toliko, kot za na morje. In v Ljubljani sem se preoblekla večkrat, kot na morju.
No, ko sem prispela v Ljubljano, oz. do kolega, sem imela oblačila dobesedno prilimana nase. Res je vroče v tej Ljubljani. Razgret beton ne pusti, da bi se ozračje ohladilo.
Odpravljala sem se za na dogodek, sproti sem švicala. A oblekla sem se fenomenalno. Cela sem bila v svili. Vam rečem, to je tkanina za vroče dneve.
Bil je že večer, šla sem na trolo, proti centru. Peš sem nadaljevala pot, čez center v klub Gajo. Na poti sem srečala pava. Ja, pava... ustavila sem se in pobulila. Morala sem ga slikati, bila sem kot turist v tistem momentu. In, čisto po babje, takoj sem ga objavila na fb-ju. Bolj za to, da bi moje punce to tudi videle, čudo sredi Ljubljane. Ena je bila takoj z mano. Poklicala me je in jaz sem si želela, da bi bila z menoj.
Začetek je bil znak, da bo o čem pisati. Znak, da spet naročim bevando. In sem jo.
Hitela sem, saj sem mislila, da zamujam. Dogodek se ni začel ob 8ih ampak ob 9ih. Tako sem malo posedela in ko se je stand up začel, sem že naročila drugo bevando. Zato je bilo vse še bolj smešno.
Sedeži z mizo so bili že polni. Seveda, družbe ali pari. Spet nisem opazila, da bi kdo prišel sam.
Dobila sem stol, ki sem si ga praktično lahko postavila, kamor sem hotela. To sem tudi storila. Postavila sem ga ob cvetlični grmiček. Ko sem dobila pijačo, se je pojavila težavica. Seveda, kam odložiti vso prtljago, vklučno s pijačo. Natakar, je za to takoj poskrbel, poprijel je za moje stvari... Na koncu pa še dodal, da je lahko tudi moj obešalnik ali stojalo, če želim. Sledil je nasmeh, ki je pomenil, lepo ampak, ne hvala.
Tudi jaz sem zasedla dva stola, za razliko od drugih, je na stolu poleg mene sedela moja torba, bevanda in še par reči.
Zdravilo je začelo takoj učinkovati. Smejala sem se. In nastopi so bili samo vedno boljši.
Ko se je dogodek zaključil, sem odšla še na eno pijačo, v Lp-ja. Vedno grem tja. Všeč mi je ambient, najpomembnejše pa je, da sta latnici lokala od nekdaj moji podpornici. In od kar je lokal odprt, od takrat je lokal prisoten na vseg mojih dogodkih, kot sponzor. Res sem jima hvaležna in z veseljem sedim v Lp-ju, vedno, ko pridem v Ljubljano.
Delal je Bojči. Spoznala sem ga leta nazaj, ko sem se preselila v Ljubljano. Takrat je bil natakar, še vedno je.
Veš, ko si vesel, da lahko v bar zaideš sam in veš, da boš tam zagotovo nekoga poznal. Usedla sem se za šank, naročila še eno bevando in debata je stekla. Jezik mi je že tekel, kot namazan. Besede pa se niso mešale med seboj. Ostala sem tam, do polnoči, malo čez. Ravno dovolj dolgo, da sem zamudila trolo. Oz. iz Lp-ja sem se peš odpravila do postajališča Lev in tam naročila taxi.
Med hojo sem uživala, svileno krilo me je božalo po nogah, plapolalo je in sledilo tempu mojega gibanja... Temperatura mesta je bila prijetna.
Prišla sem v stanovanje, ki pa ni bilo hladno. Odprla sem okna in balkon, ulegla sem se na kavč in zaspala.
Jutro je bilo zgodnje in prijetno sveže. Kolega je bil prost službe. Odpravila sva se na kavo v center. To se ne zgodi velikokrat. On ponavadi dela, ko jaz že krenem proti domu. Po dolgem času sva se s kolesi potepala po Ljubljani. Šla sva nekaj jest in na sladoled.
Uh, ko je omenil... ej, a greva na sladoled?...
Povem vam, da sem si sladoled že predstavljala v ustih. On pa, kot je to v njegovi navadi... (razigrano) ... že naslednjo sekundo... cukr, cukr, veš. to je sam cuker...
Dobro, da sem pustila doma tekaško opremo, tako vsaj nisem imela slabe vesti. :)
Vročina je že dobro pritiskala, zato sva se vrnila v stanovanje. O moj bog, kako sem bila zmozgana od te vročine. Do večera nisem počela nič, samo počivala sem. Vsak gib je potegnil za seboj val vročine, ki se je razlil čez že tako razgreto telo.
Kmalu je bil večer. In na sporedu je bila monokomedija Borisa Kobala. Odpravila sem se in oblekla isto krilo, kot prejšnji večer. Zgolj zaradi užitka.
Šla sem direktno v Nuk-a. Na šalterju me je čakala karta. Tokrat je bilo veliko ljudi. Na prizorišču, kot nazadnje, so bili stoli in mize. Sedežnega reda ni bilo. Usedla sem se samo vrsto bolj nazaj, kot prejšnjič. Poleg para srednjih let. Usedla sta se čisto butasto. Tako: _ x x_ _ _. Jaz sem se vsedla tam, ko bo krogec. _ x x o_. Seveda tudi jaz sem se usedla, tako, da bi bolje vidila na oder. Kmalu so hostese v Nuk-u prosile, če se lahko presedemo, tako, da bosta dva prazna stola stala v duetu. In prosi, če se lahko zamaknjemo bolj proti robu. Neprijetno mi je sedeti ob tistem kamnitem koritu, nakar me gospod prav tečno pogleda in reče:
Se nebi vi mogoče raje presedli tja na rob... ker drugače sem jaz brez mize!...
Pogledam, in rečem: Ja, ni problema.
Moram priznati, da mi tudi tu ni bilo prijetno sedeti čisto na robu. Sedim in se ragledujem, če je kje kak stol prost. Tako, za eno osebo. Zagledam par, ki se preseda, tako, da se je ob mizi sprostil stol. Tudi to je bilo na robu, ampak bolj prijetno in intimno umaknjen sedež. Vprašam, če je prosto in se presedem.
Pozabim na to, da sem se morala tudi tokrat dvakrat presesti. Čakamo na predstavo, tik pred začetkom hostesa zopet pristopi do para, ki je tam sedel zaradi mize. In vljudno vpraša, če se lahko presedejo do konca vrste, saj je sedeže iskala štiri članska družina (otroci so bili odrasli).
Mož jo grdo in osorno gleda, ker mi je miza očitno, res ogromno pomenila (razberete moj sarkazem).
Presedeta se, družina se usede in monokomedija Mi Slovenci, se začne. Takrat pomislim, kako super. Na koncu imam super sedež in tudi mizo imam jaz. Ona dva pa sta pristala ob tistem koritu, o katerem sem pravila. Ostala pa sta tudi brez mize.
Nastop se začne. Poslušam, nasmihala sem se. Potem, kasneje se ujamem, da se kotički ust se niso premikali. In tudi poslušati sem nehala. To se je zgodilo, po pol ure, od začetka nastopa. Hitro se je pokazalo, da naslova nisem prav dobro razumela. Pričakovala sem, da bo monolog tekel o slovencih in ne samo o njem osebno. Rekla bi, da sem premlada za tako vrsto humorja. Starostni dohtarski problemi, vseh vrst. Moja mati in oče bi se tukaj najdla, jaz pa ne.
Naredila sem najbolj bedno stvar. (rec. da si kreativni kolegi tega med seboj ne počnemo), vstala sem in zapustila atrij kavarne Nuk. Enostavno, nisem videla pomena, da sedim tam. Razmišlajala sem že o drugih rečeh in nastop ni pritegnil moje pozornosti. Zdelo se mi je, da sem se le prišla ozdravit slabe volje in si zato zaslužim dobro počutje. Odšla sem do parka Zvezda, tam je igral duet s prijetno glasbo. Ustavila sem se in poslušala do konca. Odločila sem se, da grem še na en sprehod po Ljubljani in še na pijačo v Lp-ja. Odkorakala sem proti Prešernovemu trgu, tam zavila nazaj proti Gornjemu trgu in si zadnji trenutek premislila. Ne grem v Lp-ja. Sprehod sem nadaljevala tja proti Trnovenu, na mostu zavila levo. Sprehajala sem se po starem delu Ljubljane. Če spet omenim, božanski občutek hoje v svilenem krilu...
Na daleč, zaslišim glasbo. Salsa... Rekla sem si:
Tam nekje se bom ustavila, v kakem baru in si naročilo deci belega vina...
Ko sem prišla do tja,... waww...
Plesali so, vrteli in se smejali. Noro vzdušje. Res dobro. Ampak, mene je že samo, ko sem se približevala držalo, da bi plesala. Kako naj potem sedim in umirjeno popijem deci vina. Zato sem se odločila, da se še malo sprehodim in najdem bolj miren ambient. Ustavila sem se na nabrežju Ljubljanice, še vedno ne vem ali je to Romeo ali Julija. Ali oboje skupaj. :) Pač, ni informacija vredna, da ostane v glavi.
Naročim si deci, posebej vodo in umirjeno zaključujem moje pohajkovanje po centru mesta. Kasneje si premislim, zaradi ure. Lahko ujamem trolo, ki sem jo prejšnji dan zamudila. Imela sem časa še 45 min in sem se odpravila na še en sprehod proti Trubarjevi. Prav česala sem ulice. V eno smer ob Ljubljanici, v drugo smer pa ulico višje, nazaj. Vmes sem se še na kratko ustavila, da si pričaram pogled na mesto. Opazujem tržnico, okolico in mimoidoče. Na drugi strani je nekdo jedel hamburger.
Vstanem, zavijem na Trubarjevo in počasi proti postajališču Lev, tako kot prejšnji večer. Tokrat nisem zamudila trole.
Odidem domov in hitro zaspim. Za drugi teden se odločim, da bom šla poslušat glasbo. Za nekaj časa je dovolj gledaliških dogodkov.
Zjutraj to povem kolegu, pravi, da mi bo delal družbo. To bomo še videli. Ampak, bilo bi super, da stol poleg mene služi komu drugemu, kakor moji torbici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar