Šla sem v Ljubljano, ker imam sicer veliko opravkov. Kar, pa ne pomeni, da sem ostala doma, oz. na kavču.
Kolega je prejšnji dan praznoval rojstni dan, zato sva šla na pijačo v center. Potem, pa po opravkih. Na koncu pa sem zavila v Lp-ja, da se malo umirim in premislim naslednji korak.
Tam pa sta bila dva, ki sem ju uspela zadnjikrat spoznati. Točno tam, samo miza je bila druga. Seveda sem se prisedla, saj sta vibracijsko res ql dečkota. Smeh zagotovljen.
In, res je bilo tako. Kar naenkrat je bila ura osem zvečer. Tudi v tem večeru sem planirala iti na muziko. Tokrat, v meni dobro poznan lokal. :)
Ampak, ni se razpletlo po planu. Ko sem odšla iz Lp-ja, sem v bistvu odšla domov pod tuš in skok v oblačila, primerna večeru. Od doma pa sem poklicala kolega, ki se ponavadi zadržuje v tistem, dobro poznanem lokalu. Ko sem živela v centru, je bil moj sosed.
Torej... tutu...tutu...tutu...
(on) : Halo, Kristi! Sm se malenkost zadržal na obali, štartam čez pol urce.
(jaz): No, grem jaz kar v center, pa pokliči, da pridem do tja. Ok?
(on): Ok. Slišva.
Ker ga dobro poznam, ura zamika, pri njemu ni nič takega. Je pač del njega in jaz sem to sprejela. Ko se z njim zmenim, vem, da lahko ne bo tako. In ni bilo. :)
Odpravila sem se nazaj v Lp-ja, da počakam kolega. Vedela sem, da so fantje, izpred ene ure še tam. In, res so bili. Ni problema, počakala bom ob kozarcu vina v dobri družbi. Številčnost ljudi za mizo se je povečevala, na koncu smo zasedli dve mizi. Govorili smo nebuloze in se pošteno nasmejali. Akterji so bili pravi. Oz teh dveh, ki sem ju najbolj poznala. Eden je igralec, drugi je tesno povezan s filmom. Moram preverit, kaj točno, da ne ustrelim mimo. V glavnem mislim, da fant študira režijo v Parizu.
Predstavljejte, si koliko idej se je sproduciralo naenkrat.
Eno uro smo se odpravljali iz Lp-ja, ravno prav, da smo na drugi lokaciji vse zamudili. Ne vem, kaj je to z mano. Od kar hodim na glasbene evente, zamujam. Zamujam pa toliko, da ko pridem tja, ugledam konec žura. Ko na koncu vsaj nebi prišla tja, če je že tako pozno. Ampak, ne.
Pozni premik se je zgodil, tam smo spili še kozarec vina in šli. Predvidevam, da so šli tudi oni. Jaz, zagotovo. Naj omenim še, dekle iz francije, ki se je predstavila. Ime ji je bilo LULA. Kolega je izjavil, ooo...perfect. :) smeh.
Sosed, pa tudi ni poklical. Po njegovo, mu ni za zamerit. :)
Pa še ena, s sredine dneva. Pač, kažem veliko manj let, kot jih imam... In ko v trgovini kupim npr, alkohol ali cigarete, moram pokazati osebno. In s tem ni prav nič narobe. To, da me povpraša po osebni, mi laska. Ne laska pa mi, njena naslednja reakcija, ko pogleda letnico.
O Fak, sorry!
Kaj, kaj o fak. Nč o fak, tiho bodi s to reakcijo. Najprej mi laska, naslednjo sekundo, pa pok, po polaskanem egu.
Jutro je in če bi bilo vse v najlepšem redu, bi zdaj rekla, da grem v center na kavo. No, tega najbrš ne bom več rekla. Namreč alergična sem na kavo. Ja, na kavo. Kofetar prve klase. Prej bi se odrekla cigareti, kakor kavi. Res. Strast do cigarete je veliko majnša, to zdaj vem. Priložnost, da se odrečem še, tej grdi razvadi.
Grem iskat ječmenovo kavo. Ajde!
Ni komentarjev:
Objavite komentar