Nok, nok... lokal je zaprt, predvidevam, da vem zakaj. Tja hodijo predvsem umetniki besed, ki pa so, trenutno verjetno na kolektivnem dopustu. Ne bom razlagala kje. Želim, da ostane kotiček, kotiček. Tja zaidem, ko potrebujem tišino in dobro kavo. Vsakič, ko sem bila tam, ni bilo skoraj nobenega. Če pa se že pojavijo, pa pridejo na pavzo. Še jaz se zamislim kdaj, če sem vsiljivec. Ampak ne, lokal obratuje, ampak skupaj z njimi.
Nisem imela rezervnega plana, kam bi šla na kavo. LP tisti trenutek, ni bil pravi kraj. Potrebovala sem intimnost prostora, da na prvo stran napišem misel, ki mi bo pomagala polniti prazne liste skicirke. Naredila sem velik krog, po centru in pristala v lokalu, ki je imel razgled na ljubljanico. Oči niso uzrle mimoidočih na ulicah. V lokalu ni bilo ljudi, razen natakarja in šefa.
Izberem zorni kot in se usedem, naročim si belo kavo brez pene in kozarec vode. Natakar mi da vedeti, da mi je kavo skuhal šef in nasmejano odide za šank. Tudi prav, važno, da je bila kava dobra.
Odprem nepopisano knjigo, pripravim pisalo in se zagledam v Ljubljanico. Ni trajalo dolgo, da sem našla misel, s katero se popolnoma strinjam. Glasba, ki je bila v ozadju, pa nikakor ni pasala zraven. Zato sem kavo spila prej, kot jo običajno, kadar se z veličastnim občitkom, s pisalom dotaknem prve strani. Za kratek čas, mi je uspelo preslišati ambientalno glasbo (not).
Odšla sem...
Vrnila sem se na kavč, na katerem pisarim tole.
Pretekli dnevi, so bili pestri. Začeli so se s ponedeljkom, težko razumljivim, ampak na koncu zelo pozitivnim. Posledica se odvija še danes in upam, da se uresniči. Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Tokrat nimam kakih posebno smešnih prigod. Nekaj malega pa že. :)
Prejšnji teden, sem se prvič odzvala na casting. ( tisti nerazumljivi ponedeljek). Enostavno, sem verjela, da nekaj pomeni. In je. Castingi so trajali 3 dni. Jaz sem se tam pojavila zadnji dan, deset minut, pred zaključkom. Ker, če bi zamudila, bi rekla, da je to znak, ne hodi. Dala sem priložnost, misli, da ti je vse namenjeno z razlogom. No, dobila sem vlogo, veseli pa me, da je to delo za tuji trg. To je bilo moje prvo srečanje s kamero. Pač, da sem na drugi strani, strani objektiva. Moja vloga je bila povezana s športom. To je super, nisem pa pomislila, koliko ponovitev bo potrebno narediti. Zato imam danes kar močan, musklfiber. Moja redna telovadba, dnevno traja maksimalno 1 uro. To je pač namenjeno zdravju, glave in telesa. In priznam, to se ne dogaja vsak dan.
Zato je bilo 6 ur snemanja in ponavljanja, krivo za trenutno oteženo premikanje.
Snemanje je bilo včeraj. Dan prej, pa je kolega praznoval rojstvo sina. Sina je dobil na dan, ko je sam praznoval rojstni dan. :) Lepo darilo.
No to je pomenilo, da sem v torek odšla v Ljubljano, zvečer nazaj domov, čestitati novopečenemu očku in zjutraj ob nemogoči uri nazaj v Ljubljano. Na žuru sem si privoščila malo pijače in dobre glasbe. Ves čas, pa mi je nad glavo visela obveza, da moram ob 5ih zjutraj nazaj. Zato nisem smela nikakor spodrsnit na žuru, malo prej omenjenim. Ob enih ponoči sem iz žura prišla domov in uradno odrasla. Namreč, kadar je bilo potrebno iti delati, na direkt, sem se vedno boljše odrezala, kakor pa naspana. (ni čisto res, ampak brez posebnih nebuloz).
Tokrat je bilo drugače, vedela sem, da moram izgledati ok. Torej, spala sem dobre tri ure in pol, zbudila sem se, ko je bila še tema. S težavo sem imela odprte oči. Mislim, da ustajenje ob taki uri nikoli ni enostavno. Četudi bi šla spat ob desetih.
Ob pol sedmih sem prispela na lokacijo. Tam sem ugledala kolega, ki je isti žur zapustil z istim razlogom kot jaz. On ni stal pred objektivom, ampak je bil vklučen v ekipo, ki je delala na tem projektu. Malo sva potarnala, da bi blo res dobro, če se ti dnevi nebi tako povezali med seboj in bi lahko bila na žuru in kak drugi dan na snemanju.
No ko je bilo snemanja konec, sva šli s sotrpinko na kavo v center. Tam sva malo podebatirali in ugotovili, da sva si po značaju, dokaj podobni. Zato sva se gledali še med kosilom. Potem, pa odšle vsaka v svojo smer.
Komaj sem se premikala, res sem bila utrujena. Zjutraj, na dan snemanja sem se oblekla prevelik pulover (tak warm and cosy). Oblečenega sem imela tudi po snemanju. Torba na kolesih (čisto polna), torba na rami, prešvicana, v tistem puloverju in totalno brez energije hodila po mestu.
Zvečer sem imela v planu nek dogodek. Zamislila sem si, da hočem nove čevlje. Prepričana, da ti, ki jih imam sabo, ne pašejo zraven namišljene odprave. Zato sem po centru zavila še v par trgovin. Naj opomnim moje megleno premikanje. V eni od trgovin me je na vhodu ustavil varnostnik. Rečem vam, zgledala sem sumljivo. Bil pa je, kot prvi dan na delovnem mestu. Tak prevzeten in še ful zagnan.
Dober dan, gospodična. Vas lahko malo zmotim?...
(jaz) Ja seveda... (v resnici, mi je bilo to čisto odveč).
Ali ste kaj kupili?...
(jaz) Ne...
Ali lahko odprete torbo?... (torba na klesih)
Malo mi je bilo nerodno in neprijetno, saj se je to dogajalo na vhodu trgovine in še to v centru mesta. Ampak ok, pa naj pregleduje mojo prtlago. Če bi hotel, da vse zložim ven, bi zagotovo poskrbela, da bi on zložil vse nazaj. Če ne, bi zbrala dovolj energije za incident.
Na vrhu je bil moj plašč, zmečkano potlačen v torbo. Pod njem, pa cel regiment prešvicanih cunj s snemanja. Pod njimi, pa vrečka, ki je ločevala balast od nujno potrebnih čistih oblačil, po tuširanju in večerna garderoba.
Vmes pa še pripomni, da je to utečen postopek. Da pregledujejo ljudi s torbami... ??? Dej!...
No, da se vrnem.
Aha, vidim, da imate polno oblačil in premetava zgornjo plast torbe.
Hotela, sem hitro rešiti situacijo in moj izgled utemeljila, da prihajam iz snemanja.
To, pa je njega postavilo na čisto drug planet.
Aja, gospodična, kaj pa ste snemali. Rečem, da nekaj, pač. Med tem, ko sem zapirala torbo je g. varnostnik postal precej radoveden, zato sem se začela počasi oddaljevati od trgovine. On pa za mano,
Aja, potem te bom še videl...
Jaz sem Andraž (ali nekaj pač). Pogledam nazaj, odgovorim, da sem jaz Kristina in pospešim korak. Saj je bilo videti, da me ima namen uprašati še za kakšno bedarijo. Preden bi se pa to zgodilo, pospešim, se ozrem, on se nasmehne. Mrga v ustih pa snemljiv aparat za zobe. :) Kekc... Meni smešno. Špilal je enga tipa, ki pač lahko bejbe ustavlja v trgovini, na koncu se pa nasmehne in se kovinska žica zasveti na zobeh. Dej, če hočeš bit zajeban, za službo snemi to dol. Ker je to, kar velik point, snemljivega aparata za zobe.
Grem dalje do kolega, da se končno zvrnem na kavč. Šla sem še pod tuš, in padla v komo, za dobre tri ure, mogoče štiri. Bila sem tako utrujena, da si nisem zapomnila, niti ure prihoda v stanovanje.
Ko sem se zbudila, je bil večer. Kolegica, ki bi mi tokrat delala družbo mi je pisala, če sem se odpočila. Poslala mi ga je kako uro prehitro. Ustala sem in se odpravila.
Dobile sva se na kongresnem trgu. Ker sem bila prehitra sem poslušala odlično glasbo v ptičji kletki (tako pravim paviljonu).
S seboj je pripeljala še eno gospodično, ki je sprva nisem poznala. Malo kasneje, je povedla, da se midve poznave. In res se. Samo spoznali sva se, ko sem bila stara 11 let, jaz se nje seveda nisem spomnila. To pomeni, da sva se spoznali pred sedemnajstimi leti. Kar, nazaj.
Šle smo še na kozarec vina, in potem v lokal kjer naj bi igral Funktasy band. Vmes se je ulil dež, dežnik pa smo imele samo eden. Precej namočene pridemo do lokala, tam pa gospodična na odru že zvija kabel. Vsak takoj razume, da je konec. No tako, nisem imela kaj dosti od glasbe. Še dobro, da sem uspela na kongresnem trgu ujeti prečudovit glas Nine Strnad.
Naročile smo še eno pijačo, se usedle na premočeno teraso, popile in šle.
Kolegica in gospodična poleg, sta poklicali taksi, jaz pa sem se peš pod dežnikom, sprehodila čez center. Občutek, pod njim, me je spominjal na prijeten večer v Nuk-u. Toplo mi je bilo pri srcu. Ujela sem zadnji avtobus in odšla domov.
Sledil je vikend, ko smo šle s puncami na morje. O tem kasneje.
V tem tednu, pa grem izbirati vzorce za prihajajočo kolekcijo. Uživala bom, zvečer bom zavila v lokal, katerega sem obiskovala, ko sem živela v centru mesta. Nostalgično bo. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar