Imamo dva konja, pa da ne bo kovačeva kobila vedno bosa bosta dobila vsak po eno srajco. Seveda zahtevek je, da jih po pavje nosita na ježi (lahko tudi v real lifu). Samo, da ne bosta potem ona dva, kot paradna konja. ( hec, z estetiko nimam težav )
Današnji dan, nima veliko prostora za spontanost, so pa imeli to možnost prejšnji dnevi.
V četrtek, po obisku Nuka-a sva s kolegico skočili do obale. To sva bili dogovorjeni že prej. Dogovor je bil, da štartava okrog 9h, 10h. Sicer se je problem pojavil, ko sem se zbudila na kavču v Ljubljani. Pa ne, da bi prepozno vstala, ampak zgodaj najti prevoz proti domačim krajem. Ampak samo proti... Na Prevozih je vedno polno ponudnikov, ampak, glej ga zlomka. Ne, v četrtek zjutraj so vsi pospali. Ali, pa so na dopustih, seveda. Prevoz sem si uštimala za 11o uro. S tem sva, hočeš,nočeš prestavili najin odhod proti obali. Na prevozih me je pobral simpatičen fantič, mladič. Njegova stroka je fotografija. Ni, da ni... Vesolje vedno spedena tako, da je prav.
Kopalk v Ljubljano seveda nisem vzela, saj sem si postopek lokacijskega premika predstavljala drugače. Za kopalke je poskrbela ona. To je pomenilo, da sem še isto prtljago prestavila, samo v njen avto. In sva šli.
Po zaliti noči se je kazal čudovit dan in ravno pravšnja temperatura. Glede na prejšnji večer, bi lahko rekla... tri bevande preveč, za malo preveč poguma, za moj osvajalski podvig. Nakopala sem si par vprašanj, ki so me ščipala cez dan.
Eden, glavnih je bil zagotovo, kaj za hudiča si včeraj poslala. Predvsem me je matralo, to, da je odziv tak, kot moj. Da ga ni. Kar se je čez dan seveda spremenilo, ampak sem to videla šele zvečer, doma.
Že ko sem se prepričevala, pošlji. Več kot nič, nazaj ne moreš dobiti. Sama sem se v mislih družila z mojimi rožami (pušelc mojih punc ). Ker sem že precej časa samska, pa to niti ne pomeni, da sem na trgu, sem pomišljala, kaj bi mi svetovale, če bi jim povedala za svoj namen.
Zagotovo bi hotele, da to pošljem. Že samo iz razloga, daj, naredi že kaj v tej smeri.
Sama tega prej še nisem storila. To je zame najbolj plehek način pristopa. Tako, razumem ga kot, najlažja pot do cilja, brez truda. Kot bi vesolje okol prinesel. Na mojem profilu je res ogromno takih mailov (prebranih in neprebranih). Ponavadi, še preden preberem mail, človeka počekiram. Da vidim ali je vsaj stroka blizu. Profilne fotografije mi delajo uslugo, preko njih takoj veš, kam pes taco moli. Ponavadi sporočila priromajo od redno zaposljenih tipov, ki imajo zveze z birokratskimi papirologijami. Ali, pa od nabitih prešvicanih tipov.
No, meni ne gre ne eno, ne drugo. Pa tudi pretirani svobodnjaki niso zame.
Pa sem se sama nasankala in poslala sporočilo, ki je bilo vsebinsko kar dobro in čisto kratko. Ampak je bilo še vedno sporočilo...
To sem premlevala. po tem, pa...
Ko sem kovčke položila na zadnje sedeže, sem se prav s filingom usedla na sovoznikov sedež. Vedela sem, da bo luštno. Midve znave. Dve frklje na kupu, taki, ki prav pašeta skupaj.
Še preden sva prispeli na obalo, sva se ustavili v knjižnici, postojanki za kravžljanje možganov. Potem pa drito na plažo.
Našli sva prav simpaticen kotiček, tam sem bila prvič. Intimni del slovenske obale. Ali to sploh obstaja?
Ja...!
No, v glavnem, ko sva se namestili, sem šla takoj v vodo, ker sem imela alergijsko reakcijo, katero morska voda vedno poštima.
Po tem, pa se je začela uživancija, sonce, valovi, vetrič, in najpomembnejše, skoraj nikogar na plaži.
Naj razložim, to je moja, res dobra prijateljica. Sproščenost nama ni tuja, zato sva kopalke sončili na kamnu, poleg naju.
Takrat sva se prav nasmejali, da sva ena drugi nadomestni partner. Imava tak, pristen odnos prijateljstva. Za seboj imava nešteto obletnic in dogodkov. :) ni nujno, najinih!
Včasih bi si želela, da bi imela kakšno kamero, ki bi najino spontanost posnela. Tako, za spomin.
Na obalo je naplavilo neko korenino, ki nama je služila kot rekvizit. Ob njej, da sva se lažje pretvarjali, da sva nekje na otoki NiGa. Manjkala nama je samo še bolj turkizna barva morja.
Ko sva ležali, sem vrgla na plano tudi mojo dogodivščino sredinega pripetljaja ali raje podviga.
Tako sva se do dobra nasmejali... začudena, da sem dejansko pritisnila send, jo je presenetil in nasmejal. Predvidevam, da se me je predstavljala, kako se pogovarjam sama s seboj.
Ona ve, da jaz takih mailov ponavadi niti ne preberem.
Nekajkrat sva šli še v vodo, valovi so naju, kar prestavljali in na koncu tudi naplavili. Kmalu sva krenili proti domu... Pot do vrha, kjer sva parkirali avto, je bila primerljiva s pohodniškim izletom, kar pa ne velja za pot do plaže. Pot navzdol je vedno lažja in krajša.
Zdaj je prehod Markovec odprt, nama pa nikakor ne rata priti na cesto mimo Valdoltre, pa sve rekli, greva za nazaj, bo lažje. No, tudi tukaj sva se peljali mimo table Izola.
V bistvu je tu čar zmede...
...kle, kle... tam pri tabli...zavij za Izolo. wrmwrm... kje?
Pa sva spet zapeljali mimo table, v predor Markovec.
Pot do doma nama je popestril radio.
Večer je bil, ko sva prispeli domov. Firbec se je naselil vame, pa sem vrgla uč na mail.
Tararara...! Na mailu me je čakal vljuden odgovor. Za katerega pa nisem prepričana, če je isti, kot za vsako, ali je dejansko prepoznal, da mi je bilo res nerodno, kar sem poslala. Lepo se je vljudno zahvalil in pripomnil, da nima dobrih izkušenj s tovrstnimi dejti, preko sporočil. Jaz teh izkušenj sploh nimam. :)
Napisal je točno to, kakor bi jaz, če bi...
Lp, Kristina
Po tem, pa se je začela uživancija, sonce, valovi, vetrič, in najpomembnejše, skoraj nikogar na plaži.
Naj razložim, to je moja, res dobra prijateljica. Sproščenost nama ni tuja, zato sva kopalke sončili na kamnu, poleg naju.
Takrat sva se prav nasmejali, da sva ena drugi nadomestni partner. Imava tak, pristen odnos prijateljstva. Za seboj imava nešteto obletnic in dogodkov. :) ni nujno, najinih!
Včasih bi si želela, da bi imela kakšno kamero, ki bi najino spontanost posnela. Tako, za spomin.
Na obalo je naplavilo neko korenino, ki nama je služila kot rekvizit. Ob njej, da sva se lažje pretvarjali, da sva nekje na otoki NiGa. Manjkala nama je samo še bolj turkizna barva morja.
Ko sva ležali, sem vrgla na plano tudi mojo dogodivščino sredinega pripetljaja ali raje podviga.
Tako sva se do dobra nasmejali... začudena, da sem dejansko pritisnila send, jo je presenetil in nasmejal. Predvidevam, da se me je predstavljala, kako se pogovarjam sama s seboj.
Ona ve, da jaz takih mailov ponavadi niti ne preberem.
Nekajkrat sva šli še v vodo, valovi so naju, kar prestavljali in na koncu tudi naplavili. Kmalu sva krenili proti domu... Pot do vrha, kjer sva parkirali avto, je bila primerljiva s pohodniškim izletom, kar pa ne velja za pot do plaže. Pot navzdol je vedno lažja in krajša.
Zdaj je prehod Markovec odprt, nama pa nikakor ne rata priti na cesto mimo Valdoltre, pa sve rekli, greva za nazaj, bo lažje. No, tudi tukaj sva se peljali mimo table Izola.
V bistvu je tu čar zmede...
...kle, kle... tam pri tabli...zavij za Izolo. wrmwrm... kje?
Pa sva spet zapeljali mimo table, v predor Markovec.
Pot do doma nama je popestril radio.
Večer je bil, ko sva prispeli domov. Firbec se je naselil vame, pa sem vrgla uč na mail.
Tararara...! Na mailu me je čakal vljuden odgovor. Za katerega pa nisem prepričana, če je isti, kot za vsako, ali je dejansko prepoznal, da mi je bilo res nerodno, kar sem poslala. Lepo se je vljudno zahvalil in pripomnil, da nima dobrih izkušenj s tovrstnimi dejti, preko sporočil. Jaz teh izkušenj sploh nimam. :)
Napisal je točno to, kakor bi jaz, če bi...
Lp, Kristina
Ni komentarjev:
Objavite komentar