Še v soboto sem ves čas govorila. Rec. če grem z vami, kdo bo hranil mojo mačko, kdo jo bo zabaval,...? Prav auša, sem. Mislim, da moji mački, ki ji je ime Rižotka ni bilo prav nič hudega. Organizirala sem ji ogromno družbe. Zadolžila sem svoje najzvestejše, starega ata in mamo, ki sta prava carja. V njihovem varstvu sem postala razvajena tudi jaz. Kaj jem in kaj ne, kdaj grem spat, kdaj ustanem, kaj bom počela, kaj bom postala ko bom velika,...
Verjamem, da imata veliko pri tem, kakšna sem danes.
Dogodki izpred enega tedna, so že daleč. A dovolj blizu, da jih zabeležim.
Torej, s starši sem šla na morje. Bil je ponedeljek, mati je imela še izpit, oče, brat in jaz smo jo pobrali v Kranju. Štartali smo popoldne, bil je lep dan. In tako, malo čuden. Saj veste, preden se kam odpravljate na daljšo pot. Malo nejevolje (pejmo že, sem vse vzela, kar potrebujem...) in pa seveda poln pričakovanj. Kar čutila sem že kako se sonce dotika mokre kože, veter z morja piha čez celo telo, slana voda pa daje unikaten vonj lokacije.
Potovalni dan je zgledal nekako tako.
Ko smo se zjutraj zbudili, je bilo še čisto običajno jutro, kava na tržnici, domače okolje. Ko pa se je ura približevala poldnevu, pa se je že začela predpotovalna mrzlica. Obleke so bile spakirane, kovčki pripravljeni. Mati poskrbi za njih tri (ne dobesedno, samo pravilno zloži v kovček in misli namesto njih, rec. a tega ne boš vzel sabo?). Kar pa zame ne velja, rada se sama pripravim, brez, da me kdo kaj preveč sprašuje. Če kaj pozabim, vem da sem kriva sama.
Prejšnji dan sva se z mamo dogovorili, da jaz pripravim hladilne skrinje s hrano. Ena potovalna in ena v kateri so bile pripravljene jedi za čez teden. Torej zmrznjene. In ni se mi zdelo nič posebnega, ko mi je mati kazala, kaj kam paše.
Ja, ja.... to tja, to tja... čisto logično.
No, ni tako lahko. Trenutek resnice... ura je bila ena. Čas za pripravo hladilnih skrinj.
v kuhinji sm se vrtela, kot vrtalka. Vse kar je bilo prejšnji dan slišati enostavno, udejanjiti, pa je bilo precej težje. Nisem si mislila, da bom morala biti posebej skoncentrirana za kaj takega. Oz. ugotovila sem, da nisem bila skoncentrirana, med tem, ko mi je mati razlagala, kaj kam paše.
Zamisli si.
Glej, Kristina. Tukaj v tem predalu je, to in to, in to za v to skrinjo. V tem predalu to in to. V Hladiniku je to in to, za tja. (točno tako sem jo poslušala)
Jaz: ja, ja, ja. Razumem, aha.
Udejanjenje pa:
Uff, kaj že. Aha, pripravljena polivka za makarone. To bo v zmrzovalniku. Ja.
Med tem, že kličem brata, naj mi pride podat roke. Vsaj, da še nekdo z menoj razmišlja.
Odprem skrinjo nad hladilnikom, vzamem ven polivko, ki pa jo je bilo v posodi bolj malo. Spomnim se, da sta bili dve posodi. Se zamislim, pomislim in si rečem.
Bravo, napačna skrinja.
Odidem do druge skrinje, ki je precej večja.
Ja, ta bo prava...
Odprem spodnji predal, ven vzamem dve posodi. Ok, še nekaj.
Ni speljalo, kličem mati. Pove kaj mi v spominu manjka. Perutnina.
Opomni me, kaj je še mojega v zgornjem predalu.
Že vrsto let ne jem mesa, zato ima zame pripravljeno hrano. (npr. filane paprike, ko jih kuha, jih pripravi več. Vedoč, da bodo zagotovo prišle prav)
In res, popokam še nekaj mojih posodic.
Brat med tem zlaga v hladilno skrinjo posode, ki mu jih nosim na kup. Dodava še vse zmrznjene pingvine in prva skrinja je polna.
Druga skrinja je bila veliko manj problematična. Zelenjava, sendviči, pijača.
Nauk zgodbe. Ko je mati doma, je vse lažje. Nisem si mislila, koliko logistike je vložene v to pakiranje.
Rečem vam, hvala bogu, da je oče kralj logistike, kar se tiče zlaganja prtlage v avto.
Malo se zmedeno pogledamo, če smo zagotovo vse vzeli. Ni omembe vredno, da smo iskali še kjluče od avta. Založila sem jih jaz, v prtljažnik med prtljago.
Smo!...
Pobožam Rižotko in adijo.
Kot že zgoraj omenjeno, smo mati pobrali v Kranju. Ko smo se po avtoceti peljali mimo izvoza Kranj, se spet oglasim in čukasto vprašam.
...Kaj ne gremo v Kranj?...
Ne, izvoz Naklo ( ali kaj že)... V center.
Vozimo se tam naokoli, iščemo center. Še dež se je vmes pojavil.
Kličemo mati. No kje je to, kjer si?...
Odgovor je bil fenomenalen.
Tam kjer se pasejo krave.
No, in kje v centru se pasejo krave?... se ne.
Ker smo iz iste familije, nam je nekaj skupnega. Poslušanje in lastna predstava.
Ker sem to vedela, sem mati poklicala še jaz.
V resnici je bil to neki Bio center v Naklem. Kjer ljudje opravljajo izpite za želiščarje ipd., zato je logično, da se tam pasejo krave. Do tja nas je pripeljala navigacija. Tudi izvoz iz avtoceste imajo svoj.
Izpit je opravila, to je bilo važno.
KO smo bili vsi v avtu, smo krenili proti morju. Pot pred nami je bila še dolga. oz. za vse nas se je šele dobro začela. Ko smo se vozili že proti meji s Hrvaško, nas je mati prav navdušeno, razigrano in veselo povprašala po osebnih dokumentih.
Torej.
Imate vsi osebne sabo?...
Z bratom v en glas: Ja... !
Pričakovala sem njeno prošnjo, naj osebne podava njej. Ampak, ne!
Njen vzklik: Joj, ne!... Jaz je nimam.
Pustila jo je v torbi od prijateljice, osebne dokumente so potrebovali na terenu, torbo pa je imela s seboj le ta prijateljica. Zato je spravila dokumente, da se nebi izgubili.
Tako je osebni dokument moje mati, pristal nazaj v našem kraju.
Sledila je burna reakcija očeta, voznika.
Moja pa je pomirila strasti. Že mora tako biti, da bomo varno prispeli na cilj.
Vračali smo se proti domu, da prevzamemo osebni dokument. Ura je bila že precej pozna, nekje pol petih. To je pomenilo, da se bomo v domač kraj vrnili okrog 7ih.
Brat je obrnil par telefonov in dokument so nam pripeljali nasproti. S tem smo ujeli eno uro potovanja.
Na dokumentu je mamina prijateljica pustila sporočilo, primerno situaciji, jebi ga. :)
Za nagrado smo šli na kavo in s tem prekinili morbidno tišino. Kmalu smo se temu pošteno nasmejali.
Rekla sem: sem vedela, da bom imela o čem pisati. Nisem pa si predstavljala, da se bo toliko zgodilo v parih urah.
Na cilj smo prispeli okrog 11ih (23ih).
Če vam bolj razjasnim. Od 2h popoldne do 11ih zvečer je trajalo naše potovanje.
Destinacija vredna potovanja!
O dnevih naslade, pa se razpišem v naslednjih dneh!
Verjamem, da imata veliko pri tem, kakšna sem danes.
Dogodki izpred enega tedna, so že daleč. A dovolj blizu, da jih zabeležim.
Torej, s starši sem šla na morje. Bil je ponedeljek, mati je imela še izpit, oče, brat in jaz smo jo pobrali v Kranju. Štartali smo popoldne, bil je lep dan. In tako, malo čuden. Saj veste, preden se kam odpravljate na daljšo pot. Malo nejevolje (pejmo že, sem vse vzela, kar potrebujem...) in pa seveda poln pričakovanj. Kar čutila sem že kako se sonce dotika mokre kože, veter z morja piha čez celo telo, slana voda pa daje unikaten vonj lokacije.
Potovalni dan je zgledal nekako tako.
Ko smo se zjutraj zbudili, je bilo še čisto običajno jutro, kava na tržnici, domače okolje. Ko pa se je ura približevala poldnevu, pa se je že začela predpotovalna mrzlica. Obleke so bile spakirane, kovčki pripravljeni. Mati poskrbi za njih tri (ne dobesedno, samo pravilno zloži v kovček in misli namesto njih, rec. a tega ne boš vzel sabo?). Kar pa zame ne velja, rada se sama pripravim, brez, da me kdo kaj preveč sprašuje. Če kaj pozabim, vem da sem kriva sama.
Prejšnji dan sva se z mamo dogovorili, da jaz pripravim hladilne skrinje s hrano. Ena potovalna in ena v kateri so bile pripravljene jedi za čez teden. Torej zmrznjene. In ni se mi zdelo nič posebnega, ko mi je mati kazala, kaj kam paše.
Ja, ja.... to tja, to tja... čisto logično.
No, ni tako lahko. Trenutek resnice... ura je bila ena. Čas za pripravo hladilnih skrinj.
v kuhinji sm se vrtela, kot vrtalka. Vse kar je bilo prejšnji dan slišati enostavno, udejanjiti, pa je bilo precej težje. Nisem si mislila, da bom morala biti posebej skoncentrirana za kaj takega. Oz. ugotovila sem, da nisem bila skoncentrirana, med tem, ko mi je mati razlagala, kaj kam paše.
Zamisli si.
Glej, Kristina. Tukaj v tem predalu je, to in to, in to za v to skrinjo. V tem predalu to in to. V Hladiniku je to in to, za tja. (točno tako sem jo poslušala)
Jaz: ja, ja, ja. Razumem, aha.
Udejanjenje pa:
Uff, kaj že. Aha, pripravljena polivka za makarone. To bo v zmrzovalniku. Ja.
Med tem, že kličem brata, naj mi pride podat roke. Vsaj, da še nekdo z menoj razmišlja.
Odprem skrinjo nad hladilnikom, vzamem ven polivko, ki pa jo je bilo v posodi bolj malo. Spomnim se, da sta bili dve posodi. Se zamislim, pomislim in si rečem.
Bravo, napačna skrinja.
Odidem do druge skrinje, ki je precej večja.
Ja, ta bo prava...
Odprem spodnji predal, ven vzamem dve posodi. Ok, še nekaj.
Ni speljalo, kličem mati. Pove kaj mi v spominu manjka. Perutnina.
Opomni me, kaj je še mojega v zgornjem predalu.
Že vrsto let ne jem mesa, zato ima zame pripravljeno hrano. (npr. filane paprike, ko jih kuha, jih pripravi več. Vedoč, da bodo zagotovo prišle prav)
In res, popokam še nekaj mojih posodic.
Brat med tem zlaga v hladilno skrinjo posode, ki mu jih nosim na kup. Dodava še vse zmrznjene pingvine in prva skrinja je polna.
Druga skrinja je bila veliko manj problematična. Zelenjava, sendviči, pijača.
Nauk zgodbe. Ko je mati doma, je vse lažje. Nisem si mislila, koliko logistike je vložene v to pakiranje.
Rečem vam, hvala bogu, da je oče kralj logistike, kar se tiče zlaganja prtlage v avto.
Malo se zmedeno pogledamo, če smo zagotovo vse vzeli. Ni omembe vredno, da smo iskali še kjluče od avta. Založila sem jih jaz, v prtljažnik med prtljago.
Smo!...
Pobožam Rižotko in adijo.
Kot že zgoraj omenjeno, smo mati pobrali v Kranju. Ko smo se po avtoceti peljali mimo izvoza Kranj, se spet oglasim in čukasto vprašam.
...Kaj ne gremo v Kranj?...
Ne, izvoz Naklo ( ali kaj že)... V center.
Vozimo se tam naokoli, iščemo center. Še dež se je vmes pojavil.
Kličemo mati. No kje je to, kjer si?...
Odgovor je bil fenomenalen.
Tam kjer se pasejo krave.
No, in kje v centru se pasejo krave?... se ne.
Ker smo iz iste familije, nam je nekaj skupnega. Poslušanje in lastna predstava.
Ker sem to vedela, sem mati poklicala še jaz.
V resnici je bil to neki Bio center v Naklem. Kjer ljudje opravljajo izpite za želiščarje ipd., zato je logično, da se tam pasejo krave. Do tja nas je pripeljala navigacija. Tudi izvoz iz avtoceste imajo svoj.
Izpit je opravila, to je bilo važno.
KO smo bili vsi v avtu, smo krenili proti morju. Pot pred nami je bila še dolga. oz. za vse nas se je šele dobro začela. Ko smo se vozili že proti meji s Hrvaško, nas je mati prav navdušeno, razigrano in veselo povprašala po osebnih dokumentih.
Torej.
Imate vsi osebne sabo?...
Z bratom v en glas: Ja... !
Pričakovala sem njeno prošnjo, naj osebne podava njej. Ampak, ne!
Njen vzklik: Joj, ne!... Jaz je nimam.
Pustila jo je v torbi od prijateljice, osebne dokumente so potrebovali na terenu, torbo pa je imela s seboj le ta prijateljica. Zato je spravila dokumente, da se nebi izgubili.
Tako je osebni dokument moje mati, pristal nazaj v našem kraju.
Sledila je burna reakcija očeta, voznika.
Moja pa je pomirila strasti. Že mora tako biti, da bomo varno prispeli na cilj.
Vračali smo se proti domu, da prevzamemo osebni dokument. Ura je bila že precej pozna, nekje pol petih. To je pomenilo, da se bomo v domač kraj vrnili okrog 7ih.
Brat je obrnil par telefonov in dokument so nam pripeljali nasproti. S tem smo ujeli eno uro potovanja.
Na dokumentu je mamina prijateljica pustila sporočilo, primerno situaciji, jebi ga. :)
Za nagrado smo šli na kavo in s tem prekinili morbidno tišino. Kmalu smo se temu pošteno nasmejali.
Rekla sem: sem vedela, da bom imela o čem pisati. Nisem pa si predstavljala, da se bo toliko zgodilo v parih urah.
Na cilj smo prispeli okrog 11ih (23ih).
Če vam bolj razjasnim. Od 2h popoldne do 11ih zvečer je trajalo naše potovanje.
Destinacija vredna potovanja!
O dnevih naslade, pa se razpišem v naslednjih dneh!
Ni komentarjev:
Objavite komentar